In sem pustila Katji njene in sebi svoje zablode, in bilo je prijetno hoditi v polmraku in poslušati občasni lajež psov in odmeve nočnih ptic in si domišljati, kako se vse na tem svetu skrivnostno poklopi in kako bom lahko zmeraj, kadar si bom zaželela, spet priklicala, podoživela ali poustvarila ta trenutek, še vedno brstično mlada in pripravljena na veliko ljubezen, ki me čaka za okroglinami domačih hribov.

Počasi in ločeni od vsega sveta sva se s Katjo vračali s tobogana človekovega največjega zasebnega zabaviščnega parka, se v bledi osvetljenosti moje sobe oblačili v spalni srajci, legli – jaz v posteljo, Katja v spalko na tleh – potem ko sva si potihoma in sklonjeni skozi okno izmenjali nekaj pred starši zamolčanih dimov, se zvili vsaka k svoji blazini ter poslušali, kako najino počasno dihanje zapira še en dan. Katja je takrat postala sestra, ki je nikoli nisem imela, in v tistih dneh moja soba ni bila več steklena krogla, v kateri bi se sama samcata odbijala sem ter tja.   

Pripeta s krvjo, Literarni val, 2013

 

 

 

»Pokopali smo jih,« je zastokal. »Plešavca visoko gori pod Brinjščarico ... In druga dva doli ob močvirju, kamor smo potisnili njihove motorje ... In Nils se je še istega dne peljal s traktorjem, s polno prikolico opeke, po poti do doline, da je zabrisal sledi motorjev ...«

Da, popoln zločin. Pred svetom ste lahko skrili vse to, in pred Brinjčani tudi ... Ampak pred sabo se niste mogli skriti. Ti še posebej ne, Mirt, pa ne le zaradi brazgotinice, ki ti jo je Fiks pustil za spomin. Ko se je rodila Nasta, si vedel, da je prišel čas obračuna – prej ko slej vedno pride ... 

Mar naj bi znorel do konca, tako kot Nils? se je branil. Mar naj bi šel na policijo in se ovadil? Tisti trije bi bili še vedno mrtvi. In zakaj bi storil to – saj so –

Saj so zaslužili kazen, kajne? 

In Mirt, ki je najbolj od vsega sovražil hinavščino, je zaprl oči in zastokal sam vase:

Da. Zaslužili so jo.

Jedci rži, Modrijan, 2012